Zelje

Brassica oleracea var. capitata

Kje bo uspevala

Zelje potrebuje rodovitna, globoka in z vodo dobro preskrbljena tla. Najbolje uspeva na ilovnatih in humusnih tleh, ki vlago zadržijo, a ne zastajajo. Sonce večino dneva je pomembno, saj v senci glave ostanejo majhne in ohlapne. V Sloveniji uspeva od nižin do približno 800 metrov nadmorske višine; v alpskih dolinah je poletje za pozne sorte pogosto prekratko. Zadnja spomladanska slana v osrednji Sloveniji pade okoli sredine maja, na Primorskem prej, v hladnejših dolinah pozneje, zato sadike presajamo šele, ko je nevarnost mimo. Zelje v isto gredo sadimo največ vsaka tri do štiri leta, ker se v tleh nabirajo bolezni križnic.

Setev in sajenje

Zgodnje sorte za sprotno rabo vzgajamo iz sadik marca in aprila v zaprtem, toplotnem prostoru. Na prosto sejemo aprila in maja, ko se tla segrejejo na približno 10 stopinj Celzija. Sadike presajamo maja in junija, ko imajo štiri do šest listov; v vrsti jih pustimo 45 centimetrov narazen, med vrstami pa 50 centimetrov. Presaditev je najuspešnejša v oblačnem vremenu ali zvečer, saj se sadike hitreje primejo, če jih po sajenju dobro zalijemo. Pozne sorte, namenjene kisanju, sejemo maja, tako da glave dozorijo septembra in oktobra. Zelje je dvoletnica: če glave ne poberemo, naslednje leto požene cvetno steblo in seme.

Nega skozi sezono

Najpomembnejša nega je enakomerno zalivanje. Izmenično presuševanje in nato obilno zalivanje pogosto povzroči pokanje glav, zato je bolje zalivati redno in zmerno kot občasno in na debelo. Plevel odstranjujemo sproti, ker vrtninam odvzema hranila in vlago. Zelje je zelo požrešno za dušikom, vendar pretiravanje z gnojenjem ni koristno: preveč dušika daje ohlapne glave in večjo občutljivost na bolezni. Zadostuje zrel kompost ali hlevski gnoj iz prejšnje sezone, vgrajen pred sajenjem. Tla naj bodo apnena do rahlo kisla; na prekislih tleh je rast skromnejša in bolj dovzetna za bolezni.

Bolezni in škodljivci

Najbolj opazni škodljivci so polži, ki se lotijo mladih sadik, in listne uši, ki se zberejo na spodnji strani listov. Gosenice belih metuljev izjedajo liste. Ker konkretnih pripravkov ne navajamo, velja izbrati sredstva po registru FITO-info, ki ga vodi UVHVVR, in jih uporabljati po navodilih. Od bolezni se pojavljata listna pegavost na listih in siva plesen, slednja zlasti pri shranjevanju. Resnejša težava je kila, bolezen tal, ki ostane v zemlji več let; edino zanesljivo varstvo je kolobarjenje ter vzdrževanje primernega pH in apnenje.

Pridelek in shranjevanje

Ena dobro negovana rastlina da od dva do štirih kilogramov zelja. Zgodnje sorte pobiramo sproti poleti, pozne pa jeseni, preden nastopijo hujše zmrzali; pozne sorte prenesejo nekaj stopinj pod nič, zato lahko ostanejo na gredi še novembra. Za shrambo izbiramo trdne, nepoškodovane glave in jih hranimo v hladni, vlažni kleti, položene na police ali letvice, tako da se ne dotikajo. Pri kisanju zelja je treba paziti na čisto posodo in zadostno količino soli, saj premalo soli in previsoka temperatura povečata tveganje za plesni in nezaželeno vrenje. Fermentacijo spremljamo in posodo pokrijemo tako, da je zelje potopljeno v lastnem soku.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Solata — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. Plitve korenine solate segajo v drug sloj tal kot korenine zelja, zato se posevka med seboj ne izključujeta.
• Čebula — Dobra soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Pogosto navedena kombinacija zaradi vonja, ki naj bi odganjal škodljivce križnic. Dokazi so šibki, zato je ne navajamo kot zanesljivo zaščito.
• Paradižnik — Slaba soseda, raven dokazov: ljudska trditev. V ljudskem vrtnarjenju veljata za slaba soseda. Trdnih dokazov o zaviranju rasti ni, verjetno pa se rastlini kosata za vodo in hranila.